Sodišče k delu pritegne sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku, podobno 248. člen Zakona o kazenskem postopku). Sodni izvedenec oziroma sodni cenilec je torej strokovni pomočnik sodišča. Že iz teh treh besed se da izluščiti vse bistvene značilnosti pristojnosti, nalog in dela sodnega izvedenca.
Sodni izvedenci oziroma cenilci so del pravosodnega sistema. Njihov položaj je tozadevno primerljiv s položajem npr. odvetnikov, notarjev ali izvršiteljev. Vsi navedeni sicer niso javni uslužbenci ali funkcionarji, vendar opravljajo pomembne uradne naloge v okviru pravosodja (in deloma tudi izven pravosodja, po naročilu strank, vendar z večjo "težo," kot če bi te naloge opravila oseba, ki nima tega statusa). Ta svoj položaj oziroma status mora izvedenec oziroma cenilec upoštevati vselej, kadar opravlja svoje naloge po naročilu sodišča (pa tudi sicer).
Naloge sodnega izvedenca so:
- odgovarja na vprašanja, ki mu jih je zastavilo sodišče (in ne stranke postopka, njihovi odvetniki, delodajalec itd.). Če pri svojem delu potrebuje dodatne napotke, pojasnila, usmeritve, dokumentacijo, se prav tako obrne na sodišče (izjema - sploh ne redka - je, kadar sodišče v sklepu o postavitvi izvedenca pooblasti, da sam pridobi določeno dokumentacijo).
- izvedenec je strogo nevtralen, nepristranski in neodvisen. Četudi je morda stranka tista, ki bo na koncu plačala njegovo delo, to nikakor ne sme vplivati na izvedenčevo pristranost.
- poda mnenje pri katerem mora, enako kot sodnik, ves čas ohranjati strogo nevtralno držo in se izogibati vrednostnih sodb. Čeprav bo mnenje najpogosteje v korist ene od strank v postopku in torej v škodo drugi, mora biti ta opredelitev utemeljena zgolj na strokovnih, znanstvenih kriterijih. Nevtralnost in nepristranskost je treba ohranjati tudi v odnosu do sodišča.
V določenih primerih stranka ne more navesti pravno odločilnih dejstev oziroma ne more postaviti ustrezne trditvene podlage, če pred pravdo ne angažira izvedenca ustrezne stroke s pomočjo mnenja katerega nato oblikuje svoje (praviloma tožbene) trditve.
